Danes nadaljujemo z drugim delom bloga Tamare Urbančič, o obisku treh predstavnic Slovenije v Burkini Faso, kjer so si učitelji šol, ki sodelujejo v projektu EAThink izmenjali izkušnje.

Na splošno o življenju v Burkini Faso:

V mestih  je oskrba z vodo kot pri nas (vodovod, kopalnice, wc-ji), po podeželju pa je običajno ena vrtina na vas in k tej vrtini (ali vodnjaku)  vaščani hodijo s posodami po vodo. Ogledali smo si tudi riževa polja z namakanjem iz akumulacijskega jezera, ki so ga napravili Francozi v šestdesetih letih. Če riž in ostale poljščine  namakajo, imajo dve žetvi letno, sicer pa le eno. Po obisku Burkine sem spoznala, da v Sloveniji suše resnično nimamo. V Burkini  šest mesecev ne dežuje in temu so se prilagodili z namakanjem in z opuščanjem hibridov.

Točenje vode na vasi.

Namakana riževa polja.

Vračajo se avtohtona semena, ki so bolj prilagojena na lokalne razmere in ne potrebujejo toliko vode.  Na severu države so imeli velika polja GS bombaža, ki so ga pridelovali z vso sodobno kemijo. Občutljiva afriška zemlja je bila po letih takšnega načina pridelovanja popolnoma uničena, zato so bili prisiljeni proizvodnjo preseliti na nova zemljišča, kjer so se odločili za  ekološko pridelavo.

Dogajanje v okviru projekta EAThink:

15.11. 2016

Odšli smo v severno provinco ter po precej dolgi in zanimivi vožnji z več policijskimi kontrolami obiskali  srednjo šolo  Lycee Municipal v mestu Oahigouya.

Moto šole: Moramo jesti to, kar proizvajamo in moramo proizvajati to, kar jemo! je v skladu s projektom EAThink. V tej provinci  se 80% ljudi ukvarja s kmetovanjem. V deževni sezoni imajo učenci tri mesece počitnic, da lahko pomagajo staršem na poljih. Glede vode je težko, večkrat se soočajo s pomanjkanjem tudi za gospodinjstva. Glede semen so povedali, da opuščajo hibride in se vračajo k avtohtonim semenom, ki so bolj prilagojena na lokalne razmere in ne potrebujejo toliko vode. Problem pri prodaji pridelkov vidijo v pomanjkljivi tehnologiji predelave ter pomanjkanju hladilnic. Zato so primorani lokalno pridelano hrano porabiti v ožjem območju. Izpostavili so tudi problem pomanjkanja kmetijske mehanizacije ter uvoza poceni riža iz Tajske, ki je slabe kvalitete, vendar ga revne družine kupujejo, kar vodi v slabo prehrano otrok. Problem je tudi izobraževanje otrok. Veliko jih ne hodi v šolo, ker starši nimajo denarja za uniformo in potrebščine.

Prodaja kmetijske mehanizacije ob cesti.

Po ogledu šole in pogovoru z dijaki odhod v mesto Gourcy. Obisk Zveze žensk v katero je vključenih 3000 žensk in 650 moških podpornikov. Prizadevajo si  za izobraževanje deklic, saj je bila navada izobraževati le dečke. Ženske v tej zvezi so finančno avtonomne. Del zaslužka od prodaje njihovih ročnih del ter mlinarstva (posedujejo mlin za žito in arašidovo maslo) gre v blagajno zveze, iz katere financirajo izobraževanje otrok  ter dajejo mikrokredite ženskam. Kjer je neznanje, so še vedno prisotne stare navade, tudi pohabljanje deklic. Zato povečujejo zavedanje o pravicah žensk in o pomenu izobrazbe. Poleg izobrazbe so njihovi cilji tudi boj proti razlikam med spoloma,  nasilju nad ženskami in otroki ter skrb za pravilno prehrano  žensk in otrok. Leta 2012 je bil uveden zakon, da morajo vsi otroci v starosti 6 do 16 let v šolo brez izjem Učiteljice so hodile manjkajoče otroke iskat domov, vendar jih starši velikokrat skrijejo, ker so otroci pomembna delovna sila doma. Na podeželskih šolah v okolici Gourcyja tako šolo obiskuje le 80% dečkov in samo 52 % deklic.

Dom v mestu Gourcy.

Napisala Tamara Urbančič.